Globoko spoštujem življenje. Vse njegove oblike … Osebe z Downovim sindromom ali kakršnokoli drugo motnjo v razvoju so veličastne, vredne vsega Spoštovanja, Ljubezni, Sprejemanja.
Prav je, da se o tem govori. Prav je, da se razbija, na žalost še vedno prisotna, stigma … Ne samo danes … Vsak dan …
Razumem bolj ali manj posrečen namen, da z različnimi nogavicami opozorimo na drugačnost.
A vendarle. Obujemo različne nogavice in mislimo, da smo podprli osebe z Downovim sindromom. Pa smo jih res? Smo s tem polepšali njihov vsakdan? Smo jih obiskali, objeli, ponudili konkretno pomoč? Smo resnično nekaj storili? Ne. Obuli smo različne nogavice in odhiteli v svojo resničnost, v svoj svet hitenja, obveznosti … Smo sploh koga opazili? Kaj šele zanj kaj storili?
Tudi jaz ne … Zato nisem niti obula različnih nogavic. Ker moje nogavice v resnici ne štejejo. Štejejo dejanja, ne besede in prazne geste.
Kaj v resnici lahko storimo? Postanemo člani društva in z nekaj evri letne članarine prispevamo h kakovosti življenja oseb z D.S., doniramo dohodnino, jih obiščemo, poklonimo iskren nasmeh ob srečanju … Ko bom vse to storila, pa mogoče obujem še različne nogavice 🙂
