Novo leto se nezadržno bliža. Preden se podamo novemu naproti, pa je čas, da najprej zaključimo staro.
Začenja se december, zadnji mesec v letu, pred vstopom v novo leto.
Mesec, ki kliče po zabavah, veselju, druženju, družinski sreči, obdarovanju in vsemu ostalemu, s čimer nas množično bombandirajo mediji.
Ker sledimo temu trendu, ker gledamo televizijo, kjer z ekranov kričijo na nas podobe idealnih praznikov, idealnih družin, odnosov, topline, prijetnosti, udobja ipd., kjer vse puhti od popolnosti, tudi sami podzavestno sprejmemo igro ustvarjanja popolnosti.
Če že čez leto ni bilo vse popolno, je december čas, ko moramo vse to ustvariti, pa četudi samo za trenutek, ko posnamemo popolno fotografijo.
Realnost pa je v resnici mnogokrat precej drugačna. Zato je december za nekatere »popoln« mesec, kjer se lahko z nenehnim nakupovanjem, druženjem, obiskom prazničnih mest, zabav, potopimo v ustvarjanje popolne iluzije in utvare. Tako nam narekujejo tudi socialni mediji, torej moramo ustvariti material zanje.
Ob vsem tem umetnem blišču veselega decembra se na drugi stani sidrajo močna občutja nepopolnosti, osamljenosti, pomanjkanja, žalosti in drugih depresivnih čustev. Navidezna popolnost, ki jo zaznavamo preko medijev pri drugih, nas hitro soočijo z lastno »temo«.
Kakorkoli, december je mesec teme, je mesec umika vase, mesec refleksije preteklega leta. Je priložnost, da pogledamo globoko vase, pogledamo lastne napredke preteklega leta in področja, kjer se ne moremo premaknit, področja, ki še vedno vežejo s svojimi nitkami in jih še nismo zmogli prerezati.
Tema torej ni čas, ko bi bili nenehno v socialnih interakcijah, temveč je čas, ki je primernejši, da smo sami s seboj. To je čas globokih uvidov, ki se lahko dogodijo le, če jim prisluhnemo, če prisluhnemo sebi, če si damo čas, mir. Čas, ki nam lahko ponudi smernice za naprej. A v bučnih druženjih je to težko.
Kje in kdaj smo izgubili stik s sabo, stik z naravo in njenimi ritmi? Kdaj in kje je ustvarjanje navidezne popolnosti postalo pomembnejše od nas samih?
Tempo današnjega časa, življenje na avtopilotu nam je odvzelo stik s sabo.
Stik z lastno dušo, stik z lastno popolnostjo in stik z lastno bolečino. Ne dovolimo si več bolečine, ne dovolimo si nepopolnosti, zato se obdajamo z nenehnimi obveznostmi, nenehnim hrupom, ki prihaja od drugih, z radia, televizije, interneta, da bi le utišali bolečino, ki bi se lahko oglasila v tišini.
Seveda, zakaj bi kdo hotel čutiti bolečino, se z njo soočati, se ji za čas, ki ga potrebuje prepustiti, in jo nato razrešiti, če pa ni prijetna?!
Raje bežimo pred svojimi občutki, sami pred sabo in tlačimo lastno bolečino. Morda nam jo bo uspelo utišati za čas zabave, za čas nakupovanja, če ne drugače, se bomo oglasili k zdravniku po novo škatlico antidepresivov ali novo škatlico tablet za pritisk, želodec, glavo, karkoli bo pač potrebno, da uspavamo bolečino za nekaj časa. Da bo le videz veselega decembra popoln, z ostalim se bomo pa že ukvarjali drugo leto, saj bo novo in bo že samo po sebi nekako bolje, kajne?
A to je le še ena utvara. Čakamo, da nekaj mine in upamo, da bo v prihodnosti bolje. Da nam bo leto bolj naklonjeno. Da bodo planeti ugodnejši. Da se spremenijo moji bližnji. Da … Bomo pač počakali do takrat, vmes pa tišali bolečino in nezadovoljstvo, saj nam sodobni svet in tehnologija ponujata mnogo priložnosti za to.
NIČ SE NE BO SPREMENILO SAMO OD SEBE!
Nič ne bo minilo samo od sebe!
Nič se ne bo izboljšalo samo od sebe!
Ne bo drugih, ki bi poskrbeli za nas, da ne bo več bolelo!
Kako le bi, če ne poskrbimo sami zase?
Zbudimo se, prevzemimo odgovornost za svoje življenje, svoje počutje, svoje zadovoljstvo … Samo sami imamo MOČ za to!
Zato dodajmo ravnovesje v letošnji december! Poleg zabav, druženj, nakupovanj, ki so spremljevalci decembra (in je tako tudi prav), si vzemimo čas tudi zase, za tišino, za pregled leta, za slišanje SEBE!
Z ljubeznijo,
Andreja
